Zgodovina

Kot vsa Primorska, so tudi kraji v gornjem Posočju šele po osvoboditvi in združitvi z matično Slovenijo lahko zaživeli polnokrvno življenje in se začeli ukvarjati tudi z organiziranim planinstvom. V Bovcu je bilo planinsko društvo ustanovljeno leta 1947, njegov prvi predsednik je bil pokojni Miran Ostan. Hoja v gore iz turističnih nagibov tedaj še ni bila razvita kot drugje ter se tudi kasneje nikoli ni razživela, kot bi se lahko spričo čudovitih gora. Meja, ki teče po teh visokih vrhovih, je vzrok, da so bili ti v prvih povojnih letih manj obiskani, zato v tem času tudi ni bilo večjih gorskih nesreč. Prizadevna centrala gorske reševalne službe na Jesenicah je kljub temu skrbela, da Posočje ne ostane brez gorske reševalne službe ter temu primemo tudi ukrepala. Septembra 1947 je Uroš Župančič, organizator gorske reševalne službe Jesenic, najel za izdelavo poti skozi Okno na Prisojnik in naprej do Razorja tri Trentarje: Kopiščarja, Rutarja in Orožna. Ob tej priložnosti je Antona Kravanjo - Kopiščarja, Ivana Zorča -  Rutarja in Alojza Zorča - Orožna zaradi sposobnosti in požrtvovalnosti sprejel v gorsko reševalno službo. Že aprila 1948 jih najdemo na tečaju pod Triglavom, kjer so se z drugimi vrstniki usposabljali za gorske reševalce. Pridružila sta se jim Mirko Vencelj in Dane Škerl iz Ljubljane, ki sta kasneje in vse do danes veliko delala in pomagala pri delu in razvoju gorske reševalne službe v Posočju nasploh. Leta 1948 je bil po sestanku z Urošem Zupančičem v Bovcu imenovan za vodjo gorske reševalne službe na Bovškem Boris Ostan in ostal za krmilom polnih dvanajst let. Že tedaj je postal član gorske reševalne službe tudi Peter Berginc iz Čezsoče, čigar delo je neizbrisano vtkano v razvoj gorske reševalne službe v dolini Soče. Bil je organizator, ki je veliko pripomogel k razvoju in napredku gorske reševalne službe v Tolminu, Bovcu in Trenti, ne nazadnje pa tudi v republiškem merilu. Občasno so sodelovali v akcijah tudi drugi Bovčani, med njimi Franc Komac - Frončič.

Število članov je zlagoma rastlo, oblikovale so se skupine. Mirko Vencelj iz Loga pod Mangartom je leta 1950 v svojo skupino pritegnil Jumove fante, Klančarja in druge - vse člane gorske reševalne službe. Anton Kravanja -  Kopiščar je vodil skupino v Trenti. Štela je sprva pet članov, ki sta se jim tega leta pridružila še Viktor in Jože Kravanja, leto dni kasneje, leta 1951 pa še Anton Pretnar. Razmere za delo niso bile kaj prida: opreme ni bilo veliko, niti vozil za prevoz. Vse akcije so opravljali s tem, kar so imeli posamezniki sami; akcije je plačevala komisija gorske reševalne službe. Poti so bile dotelj slabo vzdrževane in slabe, slabo zaznamovane. Na pobudo Borisa Ostana so jih reševalci sami popravili, markirali in oskrbovali. Leta 1952 so ob snežni katastrofi, ki je zadela Posočje, ugotovili, da je reševalcev premalo. V akciji so jim morali priskočiti na pomoč druge postaje. Stiska s pomanjkanjem opreme je bila več kot očitna. Brez smuči niso mogli niti iz hiš, saj je bila snežna odeja debela kar tri metre in pol. Plazovi so terjali že v bližnji okolici Bovca sedem življenj članov družine Mlekuževih in Kavsovih ter tri člane družine Žagar in Domevšček na Žagi. Bovška je bila osem dni odrezana od sveta. Kljub vsem težavam, pomanjkljivostim in naravni stihiji je gorska reševalna služba vendarle opravila veliko in koristno delo in bila deležna poleg splošne hvale še pohvale Planinske zveze Slovenije in centralne gorske reševalne službe na Jesenicah. Posebej zaslužen je bil Boris Ostan. Življenje je potem teklo v pridobivanju in vzgoji novih reševalcev in v utrjevanju reševalnih skupin. Oktobra leta 1954 so Bovčani in Trentarji imeli vaje, ki so jih vodili Stane Koblar, Andrej More in dr. Andrej Robič. Mesec dni kasneje so se jim pridružili še reševalci iz Loga pod Mangartom. Drugega septembra 1955 je deset reševalcev, članov navedenih treh skupin prejelo članske izkaznice. Naslednje leto, 1956, so se domenili, da bodo skupine delovale samostojno in združile svoje sile le, če bo tako zahteval obseg akcije. Skupno so vodile le financiranje in administracijo. To delo je vodil Boris Ostan za vse skupaj, dokler ni leta 1960 iz starostnih in zdravstvenih razlogov prosil komisijo gorske reševalne službe, da ga razreši dolžnosti. Leta 1961 ga je nasledil Rudolf Koren iz Bovca, reševalec in miličnik. Stiki med gorsko reševalno službo in organi za notranje zadeve so bili tu od nekdaj dobri. K temu je nedvomno pripomoglo to, da so bili številni miličniki aktivni gorski reševalci.
Tem je gorska reševalna služba pri vzgoji posvečala posebno skrb in pozornost, sama pa bila deležna pomoči pri prevozih, sredstvih za zveze, skladiščenju opreme in podobnem. Sodelovanje se je pozneje pokazalo tudi v urejenem upravnem poslovanju; še danes se iz poročil postaje gorske reševalne službe Bovec čuti rutina reševalcev — delavcev organov za notranje zadeve. V letu menjave vodstva, 1960, je bovška skupina pridobila šest novih članov, vključili so se Anton Mlekuž - Špik, Mirko Mlekuž-  Špik, Rihard Mlekuž, Ivan Mlekuž - Bon, Silvo Čufer in Ivan Mavrič, v Trenti pa Janko Zorč. Kljub temu je do leta 1970 članstvo zelo nihalo. Nekateri so izstopili, drugi so odšli zaradi starosti ali bolezni v pokoj in so postali izredni člani. Odhodi so močno prizadeli zlasti skupino v Logu pod Mangartom, ki ji ni uspelo, da bi se pomladila in je leta 1963 prenehala delovati, njen vodja Mirko Vencelj je postal izredni član gorske reševalne službe. Bolje je bilo v Trenti, kjer je bila 8. 6. 1963 celo ustanovljena samostojna postaja GRS Trenta. Antona Kravanja - Kopiščarja je nasledil lovski nadčuvaj, Ciril Bradaškja, ki je ostal načelnik do leta 1969, ko se je mlada postaja zopet zlila z bovško. Leta 1964 se je vrnil v Tolmin Peter Berginc ter prevzel načelniške posle tamkajšnje postaje GRS. Pričel je tesno sodelovati tudi z Bovcem in Trento ter je problematiko GRS v Posočju celovito predstavil občinski skupščini Tolmin. Rezultati so bili spodbudni. Sprva majhna pomoč je sčasoma postala izdatnejša, leta 1967 pa je kot zastopnik vseh treh postaj GRS sklenil pogodbo s Skupnostjo za socialno zavarovanje Nova Gorica. Odtlej jim skupnost nadoknadi stroške za prvo pomoč in prenos ponesrečencev v gorah. Tako je postajam Bovec, Tolmin in Trenta priboril nekaj sredstev, s katerimi so nabavljale in obnavljale prepotrebno tehnično opremo. Nekako leta 1965 je prišel v Bovec tolminski reševalec Boris Knapič, ki se je kot inženir zaposlil v Iskri. Bovški reševalci so ga izvolili za načelnika. Trudil se je predvsem za to, da bi usposobil člane; spomladi 1966 je v Kaninskem pogorju organiziral tečaj za reševalce vseh treh posoških postaj GRS. Že leta 1967 se je preselil v Kobarid, postaja GRS Bovec pa je ostala brez načelnika do naslednjega leta. Leta 1968 je postal načelnik Boris Simčič iz Bovca. Med tedanjimi člani so se z delom posebej izkazali Anton Mlekuž - Špik, ki je postal inštruktor, Rihard in Ivan Mlekuž ter Silvo Čufer.

Kronist piše, da so bili prav ti štirje reševalci jedro današnje močne postaje GRS Bovec, ker jim je nedvomno omogočilo tudi razumevanje poglavitnih bovških delovnih organizacij Iskre in Soških elektrarn ter oddelka milice Bovec, kjer so bili zaposleni. Te so jim vsestransko omogočale v akcijah in izobraževanje, da so uspešno in nemoteno delali. V tem obdobju je opazno vzgojno delo dr. Jožeta Andlovica, ki je člane vzgajal v veščinah prve pomoči. Leta 1970 je združena postaja GRS Bovec imela šest akcij, štela pa je štirinajst članov, štiri pripravnike in šest izrednih članov. Bile pa so težave z opremo, z njimi se je spoprijel novi načelnik Silvo Čufer, delavec organov za notranje zadeve, ki odtelj uspešno vodi postajo še danes, to je že polnih dvanajst let. Leto dni kasneje, leta 1971, so reševalci na občnem zboru sprejeli sedem novih pripravnikov; tako so narekovale potrebe postaje GRS Bovec, troje članov pa je zapustilo njihove vrste. Opazno je prilagajanje novim nalogam. Z nastankom organiziranega smučišča pod Prestreljenikom so se morali privaditi tudi reševanju iz gondol kaninske žičnice. Prišlo je leto 1972. Najbolj črno leto v kroniki postaje GRS Bovec. V nesreči vojaškega helikopterja na Prestreljeniških podih je preminul Peter Berginc, načelnik prijateljske postaje GRS Tolmin. Bile so še druge nesreče, ki so terjale skupno devet mrtvih, med njimi tri italijanske planince na Malem Mangartu.
Bovškim reševalcem je že tiste čase pomagal tudi helikopter RSNZ SR Slovenije. Moštvo postaje se je ob teh nesrečah dobro izkazalo, saj so bile težke ponoči in v slabem vremenu. Iz tega časa izvira dobra povezava z bovškim gasilskim društvom ki je reševalcem pomagalo s terenskim vozilom. Takrat se je začelo tudi dežuranje na kaninskih žičnicah, ki so ga člani postaje opravljali v času konic. Leta 1973 je leto usposabljanja članov. Teh je bilo že dvaindvajset, med njimi osem pripravnikov. Imeli so zimski tečaj, ki so se ga udeležili tudi delavci žičnice, septembra 1973 pa so bili skupaj z reševalci iz Kranjske gore in Mojstrane na letnem tečaju na Vršiču. Meddruštvene vaje v Klužah so se udeležili razen Bovčanov še Tolminci in Jeseničani. Večkrat so se urili v reševanju iz gondol žičnice. V gorah so imeli veliko akcij, padla je prva žrtev na smučišču. Uroš Kenda iz Čezsoče je zapeljal v prikrito vrtačo. Plaz na C postaji pa je skoro terjal življenje žičničarja. Sledilo je leto 1974. Manj nesreč in tudi manj šolanja. Koristna pridobitev je bilo pet pripravnikov: Boris Mlekuž, dr. Vasja Klavora, Rajko Komac, Jožko Kravanja, Jelko Flajs in Darko Pretner. Rihard Mlekuž in Borut Kravanja sta obiskovala osemdnevni tečaj za reševanje s helikopterjem. Umrl je Ivan Zorč - Rutar iz Trente, član GRS iz leta 1947. Živahna je bila alpinistična dejavnost članov. Opravili so vrsto zahtevnejših podvigov v domačih in tujih gorah. Jeseni 1975 je bil v Bovcu prvi tečaj za namerno proženje plazov; poleg delavcev ATC Bovec je sodelovalo troje članov postaje GRS Bovec, ki so s tem dobili pooblastila za namerno proženje snežnih plazov. Novembra istega leta, takoj po minerskem tečaju je bil še posvet o varstvu pred snežnimi plazovi, ki ga je sklicala komisija za GRS pri PZS. Sodelovali so še RSNZ SR Slovenije, UJV Nova Gorica, SO Tolmin, KS Bovec in ATC Bovec. Kraj je bil izbran spričo aktualnosti, saj je 31. marca 1975 velik plaz izpod Malega Škednja povsem porušil C postajo Kaninskih žičnicah ter poškodoval še druge naprave in povzročil velikansko škodo. Naslednjega 1976 leta je imela v Bovcu zimski tečaj postaja GRS Ljubljana, podkomisija za plazove, komisija za GRS pa je v času od 25. do 28. marca organizirala posvetovanje o varstvu pred snežnimi plazovi z mednarodno udeležbo. Maja in septembra je Posočje prizadel hud potres, kar je tudi člane GRS usmerilo v ukrepe za odpravo škode. Postaja je imela nekaj akcij, pridobila je tri pripravnike, od katerih je ostal samo Jože Završnik. Igor Marka in Damjan Mlekuž, ki sta bila izvrstna alpinista, sta žal še isto leto padla v steni Špika in postala žrtvi gora. Leta 1977 smo imeli med drugim koristno vajo iz reševanja s pomočjo helikopterja, preminul pa je eden najbolj delovnih članov Ivan Mavrič, star komaj 42 let. Sodeloval je v večini akcij. Nasprotno pa je postaja pridobila štiri pripravnike: Iztoka in Gorazda Mlekuža, Bernarda Cudra in Metoda Kravanja. Leta 1978 ni bilo posebnosti, leta 1979 pa je imela v Bovcu zimski tečaj postaja GRS Ljubljana. Na tečaju so sodelovali tudi člani iz Bovca. Še isto leto je uspešno prestalo izpit za sprejem med redne člane GRS kar enajst pripravnikov, kar so z velikim razumevanjem spet omogočile delovne organizacije, v katerih so zaposleni pripravniki. Kljub odsotnosti z dela so jim odobrile delo ali popolno izplačilo osebnega dohodka. Trije reševalci so se tistega leta udeležili tudi vaj reševalcev iz sosednje Italije v Piancavallu. Srečanje ni bilo prvo te vrste, saj smo jih pričeli že 18. avgusta 1956, ko smo se s predstavniki komisije za GRS in reševalci iz Jesenic srečali s člani GRS C.A.I. iz sekcije Rajbel - Trbiž na Vršiču. Srečevali smo se vsa leta, ne le priložnostno temveč tudi na akcijah, saj pomoč v gorah ne pozna meja. Značilno za leto 1980 je razmeroma malo nesreč, smrtno se je ponesrečila samo turna smučarka Sonja Mihelič iz Ljubljane. Članov je bilo osemindvajset, imeli smo še dva pripravnika ter osem izrednih članov. V celoti gledano je to ugodno, slabo pa je stanje v Trenti, kjer sta se namreč umaknila iz operative Alojz Zorč in Albert Pretnar ter postala izredna člana, ostala sta le dva aktivna reševalca. Člani so se udeležili tečaja in obnove znanja za minerje snežnih plazov in seminarja za letalsko reševanje v Kranjski gori. Iz kronike postaje GRS Bovec vidimo, da se je ta sčasoma razvila v močno, dobro usposobljeno postajo. Njeni člani so usposobljeni za vse, tudi najtežje akcije ter so za opravljeno delo deležni pohval ponesrečencev, zdravstvenega osebja v bolnišnici ter družbenopolitične skupnosti, KS in SO Tolmin. Prejeli smo občinsko priznanje OF, SO Tolmin je leta 1978 postaji podarila terensko vozilo, ki je za izvajanje akcij spričo prostranega ozemlja še kako potrebno in koristno. Boris Mlekuž, član postaje, veliko sodeluje z mladinskim planinskim vzgojnim centrom PZS v Bavšici pri vzgoji mladinskih vodnikov. Postaja GRS Bovec ima dobre stike z zamejskimi Slovenci v Reziji in s člani italijanske GRS v Rajblu in Trbižu. Izmenjujemo si izkušnje, udeležujemo se občnih zborov in vaj. Leta 1982 smo v znak priznanja za dobro sodelovanje prejeli plaketo v Piancavallu. Podobno je sodelovanje s sosednjimi postajami GRS: Tolminom, Ratečami in Kranjsko goro. Sodelujemo zlasti v vzgojnih akcijah in vajah. V jubilejnem letu postaja želi, da bi že skoro dobila radijske postaje ter da bi njeni reševalci — letalci lahko opravljali izpit za reševanje s helikopterjem. Postaja je v času svojega obstoja opravila več kot 100 zahtevnejših akcij, pri čemer je pomagala velikemu številu planincev, oskrbela preko 30 težje poškodovanih in prenesla v dolino kar 43 mrtvih. Na kaninskih smučiščih smo reševali od leta 1974 dalje in pri tem oskrbeli 501 ponesrečenca. Postaja ima svoje prostore in skladišče tehnične in osebne opreme v prostorih stare bovške šole, potem ko smo vrsto let gostovali na postaji milice.

GRS Bovec praznuje častitljivih 70 let, kar je zelo dolga doba. Začetki segajo v daljno leto 1947, ko je bilo v Bovcu ustanovljeno planinsko društvo, za gorsko reševalno službo pa je poskrbel Uroš Zupančič. V vrste reševalcev je pritegnil iz Trente Antona Kravanja - Kopiščarja, Ivana Zorča - Rutarja in Alojza Zorča - Rožna, iz Loga pod Mangartom pa Mirka Venclja - Plešca ter Dana Škerla iz Ljubljane. Tem sta se pridružila še Boris Ostan in Peter Berginc iz Čezsoče.
Kmalu so se izoblikovale tri reševalne skupine, ki so delovale samostojno in združile svoje moči samo kadar je bilo to potrebno. Obdržali pa so skupno administracijo in financiranje, ki jo je vodil Boris Ostan. Leta 1952 so ob snežni katastrofi, ki je Bovško za 8 dni odrezala od sveta ugotovili, da je reševalcev premalo. Na pomoč so ji morale priskočiti druge postaje. Začeli so s pridobivanjem novih članov.

V šestdesetih letih je delo načelnika prevzel miličnik Rudi Koren, ki je skrbel za dobro sodelovanje milice pri organiziranju reševalnih akcij.
Zatem je delo skupine v Logu pod Mangartom zaradi starosti članstva zamrlo in leta 1963 prenehalo. Istega leta so Trentarji ustanovili svojo GRS, a tudi oni so se soočali s težavami pri obnavljanju članstva. To jih je pripeljalo do tega, da so se leta 1969 ponovno zlili s postajo Bovec.

Leta 1965 je v bovški Iskri začel delati ing. Boris Knapič, tolminski reševalec, ki je prevzel načelovanje do 68 leta. Nasledil ga je Boris Simčič iz Bovca.
Tako je leta 1970 nastala stabilna in dobro organizirana postaja Bovec, kjer je načelovanje prevzel Silvo Čufer in se ni več spreminjala do današnjih dni.
V naslednjih 20 letih je steklo sistematično izobraževanje in usposabljanje vseh tistih, ki so se vključevali v delo reševalcev. Doktor Jože Andlovic je začel z usposabljanji iz prve pomoči, kasneje je njegovo delo uspešno nadaljeval dr. Vasja Klavora. Začelo se je tudi dežuranje na Kaninu, ki je dalo reševalcem še dodatne praktične izkušnje.

Prišlo je leto 1972, ko je v nesreči helikopterja pod Prestreljenikom preminul Peter Berginc, eden prvih bovških reševalcev.

V letu 1976 so se soočili z izgubo dveh mladih pripravnikov GRS, Damjana Mlekuž in Igorja Marka, ki sta se smrtno ponesrečila v severni steni Špika.
Nekaj let kasneje v juniju leta 1982 pa je v steni Malega Koritniškega Mangarta preminul novi član postaje in alpinist Pavel Podgornik skupaj s Tamaro Likar.
Do osamosvojitve je reševalce pestilo predvsem pomanjkanje sredstev in opreme zaradi neurejenega financiranja. Edini stalni prihodki so bila sredstva PZS, ostalo se je napraskalo pri bovških podjetjih, katera so imela posluh za njihovo nesebično in humano delo. Kljub temu so si še vedno plačevali opremo iz lastnih žepov. Precej opreme so sami nabavili na drugi strani meje, italijanski reševalci pa so jim jo pripeljali preko meje, ko so imeli skupno vajo. Tako so se izognili vsaj carinam, saj se še vsi dobro spomnite, kako prijazni so bili 'naši' cariniki.
To se je rešilo leta 1991 preko Uprave za zaščito in reševanje, ko je država poskrbela za sistemsko in redno financiranje.

Leta 1990 je krmilo prevzel Iztok Mlekuž in postajo vodil do 1997, ko je med bovške reševalce kruto zarezala usoda. Najprej se je pri delu s helikopterjem na Kaninu hudo ponesrečil inštruktor in letalec reševalec Georgij Hvala, kmalu zatem pa se je na Okrešlju smrtno ponesrečil še Boris Mlekuž, gonilna sila na postaji.

V tem obdobju so se pokazale tudi velike spremembe v spektru nesreč.
Klasičnim gorskim nesrečam so se pridružile nesreče na divjih vodah, kanjonih, jamarske nesreče, iskanje in padci jadralnih padalcev in zmajarjev, nesreče kolesarjev, letalske in elementarne nesreče.
Predvsem slednje so zelo hudo udarile po naših krajih. Zelo živ ostaja spomin na oba potresa 1998 in 2004 in na plaz v letu 2000, ki je zasul del vasi Loga pod Mangartom. Tu je bilo opravljenih ogromno ur in dela pri reševanju ljudi in premoženja.

Načelništvo je od Iztoka prevzel Lado Mrakič, ki je vztrajal do leta 2008. Nasledil ga je Marko Matajurc do leta 2012 in na koncu še Tine Cuder, ki postajo vodi še danes. Vsem načelnikom in vsem, ki so kdaj bili člani v teh dolgih letih gre zahvala, da se je društvo razvijalo in doseglo zavidljiv nivo katerega je ohranilo do današnjih dni.

Društvo je trdno vpeto v delovanje Gorske Reševalne Zveze Slovenije, Uprave za zaščito in reševanje in Civilne zaščite. Po številu intervencij je med tremi najbolj obremenjenimi društvi v Sloveniji. Varujejo številne športne dejavnosti, ki se dogajajo v dolini in pomagajo pri izobraževanju na različnih taborih v okviru Planinske zveze. Dobro sodelujejo z vsemi gasilskimi društvi in občino Bovec, pa še kdo bi se našel.

Trenutno šteje društvo 51 članov, med katerimi so 3 reševalci letalci, 3 inštruktorji in 2 vodnika reševalnih psov.
Bilo bi jih še več, če ne bi v zadnjih letih nesrečno izgubili nekaj najbolj aktivnih članov. Še se živo spominjajo Antona Mlekuž - Tona, Vilija Kašca, Iztoka Mlekuž in Igorja Zlodej.
Danes praznujejo te častitljiv jubilej in upravičeno so ponosni na svoje delo.
Koliko zgodb smešnih in žalostnih se je spletlo med vsemi intervencijami, koliko težkih in lepih trenutkov je bilo in jih še bo. Kolikokrat so jih težko pričakovali njihovi domači, da se živi in zdravi vrnejo nazaj v dolino. Največkrat je dovolj le pogled ali zahvala ponesrečenega, ko ga varno pripeljejo ali pospremijo v dolino in ves trud ter trpljenje je pozabljeno.
To ti napolni dušo in ti da energijo za naslednja posredovanja.