Spomin na letošnje poletje in eno od dežurstev na Brniku. Zgodba ima že kar dolgo brado, vendar mi je zaradi neke posebnosti ostala v spominu in me prepričevala, da jo je morda smiselno zapisati. Verjetno zato, ker je lepe zgodbe danes vedno težje najti ter tudi zato, ker gredo majhni in posebni trenutki v pozabo, če o njih ne poveš tudi drugim. In lepe stvari je lepo deliti.
Pozno poletno popoldne je. Beton in asfalt na letališču Brnik sta razgreta od vročega poletnega sonca. Dežurna soba gorskih reševalcev na Brniku. Vzdušje je mirno in skorajda lenobno. Za nami sta že dve dokaj zahtevni reševalni akciji na Bovškem koncu. V prvi smo iz strme grape v helikopter, ki je lebdel le nekaj metrov od stene, dvignili planinko s poškodovano nogo. Druga akcija je bila na moč podobna prvi, le da je bila zavarovana plezalna pot še nekoliko bolj strma, da je bila poškodovana planinka noseča ter da se je elisa helikopterja vrtela še za nekaj decimetrov bližje skalnati steni. Po vrnitvi na Brnik, z vmesnima postankoma na Jesenicah, smo seveda morali nekaj pojesti, zato se nam trenutno tudi razmišljati ne da kaj preveč.
Kljub temu zazvoni telefon. Iz Centra za obveščanje sporočajo, da sta se dva francoska planinca izgubila v megli nekje na območju Prisojnika. Kljub temu, da govorita samo francosko, jima je s pomočjo gorskih reševalcev - poliglotov iz Bovca uspelo sporočiti, da sta tudi premražena. Pri vkrcavanju v helikopter s posadko ugotavljamo, da imamo danes očitno plačan abonma za reševanje pri Bovčanih. S helikopterjem priletimo na območje Prisojnika, vendar zaradi goste megle in oblakov, ki se krčevito oklepajo gore, v kateri se skriva Ajdovska deklica, ne moremo pregledati vseh pobočij in planinskih poti. Pilot se v pogovoru z bovškimi gorskimi reševalci zato odloči, da bomo pristali v Trenti ter počakali, da se oblaki razkadijo, nato pa bomo nadaljevali z iskanjem ter poizkušali najti premražena in izgubljena francoska planinca. Planinca ste s pomočjo že prej omenjenih gorskih reševalcev - poliglotov preko telefona uspela sporočiti še, da ima eden od njiju oblečeno belo vetrovko ter da ne znata poslati GPS koordinat, kje se nahajata. Super, vsaj nekaj. Bela vetrovka, odličen kontrast na našem apnencu. Planinca bomo našli kot bi mignil.
Helikopter pristane v bližini informacijskega središča v Trenti. K nam pristopijo lokalni gorski reševalci ter nekaj radovednežev. Eden od reševalcev je na hitro preštel, koliko nas je v helikopterju ter odšel. S preostalimi reševalci smo se pogovarjali, katera območja smo že pregledali in kje bi bilo še smiselno nadaljevati z iskanjem. Čez nekaj minut se je vrnil reševalec, ki je pred tem brez besed odšel. V roki ni imel računa za turistično takso ali kaj podobnega, ampak pladenj s šestimi kavami iz avtomata. “Vzemite si kavo, da pridete malo k sebi ter da ne boste zaspali med čakanjem,” je rekel v šali, nato pa vsakemu v helikopterju podal kartonasti kozarček z vročim napitkom.
Dobili smo kavo. Ob koncu vročega poletnega dne smo dobili še bolj vročo kavo. Ampak tokrat kava ni bila samo kava, bila je veliko, veliko več. Za hip je pregnala skrbi, kaj se dogaja s premraženima in izgubljenima planincema na gori. Bila je tiha zahvala bovških reševalcev, ker smo jim tega dne pomagali že na dveh zahtevnih akcijah. Med pitjem kave smo začutili, da nas kolegi reševalci podpirajo ter da tudi njim ni vseeno, kaj se dogaja na gori. Kava nam je dala potrditev, da delamo prav, ko vsi skupaj pomagamo ljudem v stiski. Bila je hvaležnost reševalcev, ker jim pozno popoldne ne bo treba oditi na goro iskat planincev, ker bomo, če bo to le mogoče, to namesto njih opravili s helikopterjem. Čeprav vem, da bi tudi v trdi temi ter dežju in vetru odločno odšli na goro, če bi bilo treba. V kavi so bili skrite besede, ki si jih gorski reševalci ne povemo drug drugemu, ker baje nismo “mevžasti”. S kavo in med pitjem kave smo si sporočili: “Lepo te je po dolgem času spet videti. Kako si? Kako ti gre? A greš še kaj plezat? Oglasi se kdaj, ko boš v naših koncih! In pazi nase, ko boš lazil po hribih!” Kava je bila še mnogo več, ampak vsega se ne da oz. ne znam opisati z besedami. Da, bila je samo kava, ampak je imela povsem drugačen okus in vrednost. Bila je dobrodošlica in slovo hkrati.
Ajdovski deklici je naposled uspelo prepričati oblake in meglice, da so se odmaknili od njenega skalnatega domovanja, zato smo se ponovno zbasali v helikopter ter odleteli proti Prisojniku. Nadaljevali smo z iskanjem, vendar se bela vetrovka nikakor ni hotela prikazati, zaradi česar se je v nas počasi plazila vedno večja zaskrbljenost. Potem pa hreščanje v radijski postaji in sporočilo bovških reševalcev, da sta planinca uspela najti markirano pot ter da sama sestopata proti Vršiču. Veselje, olajšanje ter hvaležnost, da sta planinca v redu.
Polet nazaj proti Brniku. Polet preko naših lepih hribov, ki žarijo v poslednjih žarkih zahajajočega poletnega sonca. Prvinska lepota. Ko veš, da je poseben dan. Takrat, ko je res lepo in gredo kocine pokonci. Ko tudi pilot, ki je vajen takih pogledov in razgledov, iz žepa potegne telefon in naredi nekaj fotografij Triglava, ki se kopa v večernem soncu. Na vrhu Triglava opazimo samotnega planinca. Samo predstavljamo si lahko, kako uživa v tem razgledu. Pomahamo mu, čeprav našega pozdrava verjetno ne vidi. Ampak to nobenega od nas ne moti. Včasih več občutimo s srcem, kot pa vidimo in slišimo. Še posebej v gorah. Na Brniku se nihče ne pritožuje, ker smo morali nekoliko podaljšati delovnik. Vsi vemo, da je bil za nami poseben dan.
Hvala gorskim reševalcem iz Bovca, ekipi GRS na Brniku ter posadki helikopterja za takšen dan in takšne izkušnje. Tistega poletnega dne kava ni bila samo kava. In dan je bil preveč lep, da bi se končal žalostno.
Avtor: Jernej Ržen